Hej, spet je na vrsti 5min solo epizoda In In sicer danes sem se spomnil na en dogodek izpred desetih let in sem se nekako odločil, da zadevo kar posnamem in jo delim s tabo, ki to poslušaš. In sicer pred cirka desetimi leti sva s Polono, mojo ženo, Backpackala po Kubi. Takrat je bila Kuba še nekako bolj v Castrovem režimu in je bila precej zaprta država. In ker to ni bil nek organiziran, ni bilo organizirano potovanje, sva si prenočišča iskala več ali manj sproti in večinoma oz. kar vse pri raznih domačinih. Delno zaradi tega, ker je bilo seveda cenejše. Delno pa tudi zato, ker sva tako lahko bolj doživela tisto pravo, pristno življenje na Kubi. In ko sva bila nekaj dni v Havani in sva preživela tistih nekaj dni v eni meščanski oziroma stari meščanski hiši. Pri nekem paru je bil en tak zanimiv dogodek, ki je ostal z mano kar tako. Očitno bo ostal za vedno. Ta gospod, kjer sva bila, je bil odvetnik. Njegova žena je skrbela za oddajanje sob turistom, kot sva midva in nekako nastanjena sva bila v eni stari meščanski hiši ali pa mogoče bila to vila, ki pa je stara meščanske meščanske hiše. In ta hiša je imela tako dokaj veliko lepo teraso s pogledom na ulico, ki je tekla mimo približno vseh istih teh hišk. In ker sem običajno bolj tak jutranji tip človeka, sem nekega jutra dokaj zgodaj stopil na to teraso in ravno takrat se je lastnica hiše oziroma se je ravno takrat lastnica hiše sedela na terasi v svojem lesenem retro gugalniku in uživala v prvih jutranjih žarkih. In po tistem njenem pozdravu in nasmehu je sledil en tak zanimiv stavek. Ko me je pogledala in rekla "Vsi problemi izginejo, ko sonce vzide". In moja prva reakcija je bila verjetno kar malce posmehljivo in sem si mislil sam pri sebi. Ja, itak. Vsi problemi se takrat v bistvu pri nas šele začnejo. Ampak ko sem videl njen nekako umirjen in zadovoljen izraz na obrazu, sem si rekel, Ampak verjetno je res tako. V bistvu ima ona prav. Vsi problemi obstajajo, ker smo si jih sami naredili in smo jim pač pustili, da nam vodijo življenje. In že Shakespeare se je. Mislim, da je bil. On je rekel, da stvari niso ne dobre ne slabe, ampak jih naše razmišljanje naredi takšne. In prav ta njen stavek je nekako za vedno ostal z mano. Se pravi ta, da vsi problemi izginejo, ko sonce vzide. In ja, že samo to, da se znam zjutraj postaviti v en tak, ne hiteti tempo in znam biti v tistem trenutku in užiti tisti jutranji mir in po možnosti še ujeti tiste prve jutranje žarke, kadar je sončno. Naredi dan veliko, veliko bolj poln in bolj prijeten. Kako začneš dan, tako kot je treba, če ga začneš na tak način? In zakaj to pravim Ali pa zakaj to snemam prav danes? V bistvu snemam danes zato, ker je september. Ta epizoda se snema v septembru in to je običajno mesec, ko nekako vse tako v narekovajih ponori, je konec dopustov. Začne se šola, začne se vrtec, spet je poln prometa na cesti, otroške popoldanske dejavnosti, zbudi se cel poslovni svet. Bliža se zadnji kvartal v letu. Gledamo, kje smo. S cilji letijo vabila na konference, pa na dogodke in teambuildinge. Vse tisto, kar je treba še speljati do konca leta. Skratka je en tak rahlo kaotičen čas. In ko se zaveš, da si nekje sredi tega dogajanja in hitiš kot nor in nekako gredo in glava in misli in vse na vse strani. Takrat je čas, da se ustaviš. Da se na centriranje nazaj in da začneš opazovati. Da začneš videti, kaj vse se v bistvu sploh dogaja okrog tebe. Ker kadar si ujet oziroma ujeta vsa ta dogajanja običajno je tako, da hitiš, hitiš, hitiš, delaš, delaš, delaš in sploh ne vidiš, kaj se dogaja. In včasih je dovolj že to, da se samo ustaviš, ampak zares ustaviš. Da nekajkrat počasi in globoko vdihneš. In se skoncentriram na dihanje. In uporabljaš dihanje kot Distrakcije pred zunanjim svetom. In tudi ko ti prileti nazaj neka misel, ki pravi Ajde akcija, ni časa za te stvari. Pač v redu je. Nekako pusti to misel. Sprejmi, da obstaja. Sprejmi, da ta del tebe, ki se mu mudi, ki hiti obstaja. Magar se mu zahvali za to, kar verjetno te je pripeljal že skozi veliko stvari v življenju s tem hitenjem, ampak pač takrat ga postavi iz tega šoferja ovega sedeža na zadnji sedež in prevzem, kontrolo nad krmilom in prevzem, kontrolo nad svojim življenjem in povej temu delu sebe, da pač rabiš, da gredo stvari malo bolj umirjeno in malo bolj kontrolirano. Tako kot pravijo, slovi Smooth in smooth is fast. Se pravi počasi gre tako gladko in kadar gre gladko, gre tudi hitro in takrat se vprašaj, kaj v tistem trenutku. Kaj je v tistem trenutku zares pomembno zate? Česa se je zares potrebno lotiti in čemu lahko rečeš Ne? Lahko rečeš ne s hvaležnostjo. Ali pa uporabiš tisto 4 D pravilo, saj mislim da je 4 d se pravi en d je za FR drugi za delegate, tretji za delat in četrti za DU. Se pravi, da lahko nekaj odložiš in narediš kasneje lahko nekaj delegira, pa nekdo drug naredi. Lahko nekaj preprost izbrišeš, če ni več pomembno ali pač? Če je treba, tisto narediš. Skratka, vedi, da imaš vedno izbiro in imaš moč, da se odločaš o svojem življenju. In če dobro izbereš in če dober priority izbiraš, takrat lahko res pride zelo blizu tistega, kar je rekla tista ženska na Kubi. Se pravi, da vsi problemi izginejo, ko sonce vzide. Skratka, kadar si ti tisti oziroma ti tista, ki kontroliraš situacijo, je bistveno boljše kot takrat, kadar situacija kontrolira tebe. Oziroma, če bi nekako povzel besedišče iz Internal Family sistema, bi lahko rekel. Kadar je tisti del tebe, ki se mu vedno mudi in ki multitasking in želi narediti vse naenkrat in teči del tisti, ki je na voznikovem sedežu za volanom, takrat definitivno nisi v tistem položaju, da bi lahko rekel oziroma rekla, da vsi problemi izginejo zjutraj, ko sonce vzide. Kadar pa lahko sam prevzameš oziroma prevzameš kontrolo in so vajeti v tvojih rokah, takrat pa verjamem, da se to da oziroma da se precej da temu približati. Tako da prevzemi kontrolo. Zadihaj, vprašaj se, kaj zares v danem trenutku potrebuješ. In korak za korakom naprej. Ker kot vemo vse korake na enkrat, se pač ne da narediti. Za konec pa še dve stvari in sicer. Prva stvar. Imam dve prosti mesti oziroma kapaciteto, da sprejmem dva nova klienta na kovček. Gre za paket, ki vsebuje uvodno srečanje + 6 srečanj na vsake vsakih 14 dni. Tako da če si želiš raziskati in postati bolj avtentična verzija sebe, se nekako bolj povezati sam s sabo oz. sama s sabo definirati svoje vrednote, raziskati in preoblikovati neka omejujoča prepričanja in zaživeti življenje z več smisla in svobode, se pravi neko življenje, ki ti je v narekovajih bolj pisano. Na dušo, se mi javi in se lahko dogovoriva za en spoznavni klic. Več podatkov in tudi kontakt najdeš v opisu epizode. In pa še druga stvar. Še vedno velja pobuda, da se vpišeš na mojo mailing listo in prejmeš eno uporabno darilo, ki ti pomaga razbijati mite o doseganju ravnovesja med delom in prostim časom. In seveda, ko bo zadeva štartala, boš med prvimi, ko prejmeš obvestilo o vseh novostih in seveda boš tudi obveščena oziroma obveščena o vseh novih epizodah in razno raznih uporabnih zadevah, ki se jih bom tekom prihodnosti lotil. To je to v današnji epizodi. Ja. Poglej si še malce poišči, kje lahko se prijaviš na mailing listo? Če te zanima, je notri tudi moj opis in se lahko ne javiš na spoznavni klic. In to je to. Se slišimo spet prihodnjič. Še ena zadeva, preden greš oziroma dve zadevi, preden greš. Najprej res hvala za poslušanje podcasta. Če ti je bila epizoda všeč, te vabim k poslušanju ostalih epizod tistih, ki so že objavljene, in tistih, ki še bodo. Hkrati pa te prosim, da na svoji podcast platformi podaš oceno oziroma pustiš komentar ali pa mogoče še več, da deliš podcast s svojimi prijatelji oziroma osebami, za katere meniš, da bi utegnil zanimati in mi tako pomagaš pri širjenju prepoznavnosti podcasta. Še enkrat hvala in se slišimo v prihodnji epizodi.