Hej, poslušaš 5 minut solo epizodo podkasta otrok oziroma delo na našem notranjem otroku. Ne vem sicer, kdo si ti, ki poslušaš to epizodo in niti ne vem, kako razmišljaš, ampak običajno lahko rečem, da ko sem v kakšni družbi, v bolj neformalnem druženju in v nekem krogu ljudi odprem to temo, velikokrat naletim na nek tak odgovor, kakor pa kakšen notranji otrok. Pa kaj tebi ni jasno in podobno. Ampak ja, dejstvo je, da naš notranji otrok obstaja, sicer ne v fizični obliki, ampak živi kot neka psihološka realnost v naši podzavesti in predstavlja vse, kar smo akumulirano nekje od rojstva, pa tam do nekje petindvajsetega leta starosti. Do takrat, ko so se nam nekje Možgani prenehali razvijati tako, da ko razmišljamo o notranjem otroku, govorimo o notranjem otroku. Ni nujno, da na primer razmišljamo o petletni ali petletni ali dvanajsti. Lahko je to 18 letnik, 25 letnik. Kakorkoli že. In tako, da mogoče tudi tisti, ki poznate v slovenščini stile navezanosti, tipe osebnosti, stopnje razvoja in tako naprej. Vse to je nekako tesno povezano ali prepleteno s to našo današnjo temo z notranjim otrokom. Saj vse to se je nekako formiral ravno v času odraščanja v času otroštva. V bistvu najbolj želim pa izpostaviti to temo predvsem skozi oči coacha, ker ta delo z notranjim otrokom oziroma Inner Child work. V bistvu je. Nekako predstavljal velik del mojih treningov In mislim, saj opažam, da velika večina težav, s katerimi se kot odrasli soočamo. Bi lahko rekel, da je nekako zakoreninjeno v čas otroštva in v bistvu tudi če bi si iskreno odgovorili, kako sploh sprejemamo neke odločitve v odraslem obdobju, bi lahko rekli, da jih sprejemamo na podlagi tega, kako smo bili enkrat v preteklosti prizadeti, ker v bistvu kar sovpada tudi s tistim, kar smo že slišali v pretekli oziroma kar je bila tema ali del teme v preteklih epizodah. Da, nekako, Ljudje se odločamo na podlagi tega, da zasledujemo ali to, da se izogibamo, da se izogibamo nekim nevarnostim ali kako bi rekli, da se izogibamo bolečini ali pa pač, da iščemo užitek v življenju? In ja, če se odločamo na podlagi tega, kako smo bili enkrat v preteklosti v otroštvu prizadeti, se pravi, da se odločamo na podlagi nekih ran. Iz našega otroštva se večino časa izogibamo temu, česar nočemo. Namesto da bi zasledovali tisto, kar si želimo, da bi zasledovali tisto, kar zares hočemo, in odločitev, ki jo sprejmemo na podlagi tega, kako smo bili prizadeti na podlagi nekih ran, iz rane iz preteklosti, iz otroštva. Te odločitve so tiste, kjer si rečemo to moram narediti. Ali To bi moral narediti, ker če ne, pa se bo nekaj slabega zgodilo. Ne vem, če ne bom tega naredil, bo pa cela panika. Karkoli že. Ne vem. Mogoče kakšen občutek imaš, ko to poslušaš, ker mislim, da je to nekaj takšnega, kar se vsak dan vsi srečujemo. Vsak reče, to pa moram narediti. To pa to je pa nujno. Kakšen občutek imaš, kolikokrat v tvojem življenju se to dogaja? Če zdaj pogledaš na svoje življenje, da sam sebi na tak način govoriš. In ja, na drugi strani pa so odločitve, ki jih sprejmem kot avtentični pravi jaz. In to so tiste odločitve, ki pa zasledujejo naše želje in so tiste odločitve, ki nas poživljajo, kjer nam ni težko reči ja in se v bistvu potem tudi dejansko lotiti tistega, zakaj rečemo ja. Mogoče en primer tega, kako lahko neke rane iz otroštva vplivajo na odločitve, ki jih sprejemamo kot odrasli. Tak primer bi bil 10 letno dekle, ki se je, ki je zelo navezana na svojega očeta, doživi ločitev svojih staršev po novem razhodu. Oče odide in v bistvu ne odide sam iz hiše, ampak dejansko odide iz njenega življenja. Se pravi, lahko se preseli v tujino, pa imata zelo malo stikov. Lahko dejansko prekine vse stike. Kakršnakoli situacija je. In to dekle se takrat v tisti situaciji počuti zapuščeno in kasneje, recimo pri tridesetih, to isto dekle ugotavlja, da vedno pobegne iz vsakega razmerja, ko to razmerje začne postajati dovolj resno in razlog za ta v narekovajih. Pobeg je običajno prav. Prav ta strah, da bi jo moški, na katerega se naveže, ponovno zapustil. In to je potem tisto, moram prekiniti to razmerje. Sicer se mi lahko zgodi, da ostanem sama. In tukaj je njen notranji otrok tisti, ki je sprejemal, sprejel to odločitev. In eden izmed zelo efektivnih načinov reševanja takšnih situacij je prav delo na svojem notranjem otroku. Ker v tem v tem delu v bistvu, če bi delo na notranjem otroku, bi se odrasla oseba to odrasla, odrasla ženska povezala s 10 letnico, ki je v njej 10 letnico v sebi. In v bistvu bi dala glas Na ta način. V bistvu bi jo lahko vprašala, kako se počuti, kaj potrebuje, ali ima kakšna vprašanja, ki jih ni imela nikoli možnost vprašati. V bistvu 10 letnici bi dala na nek način glas in prostor, da pač pove, da vpraša tisto, kar v bistvu nikoli v življenju ni imela možnost povedati ali pa vprašati in da v bistvu tudi čuti občutke, ki jih nikoli v življenju ni imela priložnost čutiti. In šele potem, ko ko gre ta proces mimo, lahko v bistvu začnemo delati na nekih osebnih prepričanjih, da preverimo, kakšna prepričanja so nastala takrat, kakšna prepričanja so se formirala, ko je njen oče odšel in kako v bistvu ta prepričanja vplivajo na njeno sedanje življenje. In potem še naslednji korak, da se začne delati na samem formiranju nekih novih prepričanj. In ja, to je bil samo en primer zdaj. Lahko bi bili ti primeri precej precej bolj travmatični ali pa tudi precej precej bolj vsakdanji kot. Padec s kolesom, ko otrok pade med vožnjo s kolesom in se takrat formira nek strah, ki tudi spremlja to osebo kasneje v odraslem obdobju. Takšne stvari je vredno naslavljati, če je to nekaj, kar kar predstavlja oviro kasneje v odraslem obdobju. Velik in zelo pomemben del dela z notranjim otrokom pa se dotika starševstva. Statistika za ZDA pravi, da kar 95% otrok nima ustreznega starševstva. Ne predstavljam si sicer, kako je kakšna situacija pri nas in niti si ne predstavljam točno, kaj je definicija ustreznega starševstva. Ampak če bi gledal iz vidika, da je vsak otrok individum individuum, da ima vsak neke svoje čustvene potrebe. Jaz verjamem, da jih tudi sploh ob današnjem tempu starši pogosto nismo sposobni zadovoljiti. In ja, marsikdo je imel precej travmatično otroštvo. In to ima sigurno velik vpliv na odraslo osebo, na to, na to, kako funkcionira ta odrasla oseba, ki je imela travmatično otroštvo. In marsikdo je imel mogoče otroštvo, kjer je bil ali pa bila preveč zaščitena s strani staršev in je ta oseba sedaj izjemno občutljiva. Recimo. Zgodbe so lahko zelo zelo različne, različne, ampak dejstvo pa je, da če otrok nima zadovoljene nekih osnovnih potreb, kot so potreba po varnosti, potreba po ljubezni, začne razvijati neke obrambne mehanizme. Se pravi, lahko je to. Kaj pa vem, naša slovenska pridnost ali pa mogoče ne vem, kako bi prevedel People pleasing. Se pravi, da pač želimo vsem ugajati. Ali pa mogoče je to neka oblika perfekcionizma ali pa kaj tretjega. In to so pač mehanizmi, ki nas sicer ščitijo, ampak po drugi strani, kasneje v nekem odraslem življenju, nam pogosto preprečujejo, da bi dosegali tisto ali pa uresničevali tisto, kar si zares želimo. In kar je še posebej pomembno, ko sem ravno govoril o starševstvu oziroma o vplivu na starševstvo, tako kot so nas vzgajali naši starši, tako pogosto tudi vzgajamo sami sebe. In mogoče samo za razmislek. Tisti, ki se pogosto kritizirate ali pa, ki imate močnega notranjega kritika v sebi. Čigav glas slišiš takrat, ko se kritiziraš? Je to tvoj glas? Je to mogoče glas enega od svojih staršev? Samo tako je mogoče razmislek. Čigav glas je tisti, ki te kritizira. In ja. Tako kot smo bili nekako vzgajani, tako tudi mi vzgajamo sami sebe po istem vzorcu in lahko pač odpiramo te rane, ki smo jih imeli z otroštva. Če če je bil ta kritik takrat tisti, ki je delal recimo, ki je povzročal težave ali pa je nekako bil problem za tega otroka in da se zdaj še pogosto kritiziramo, pa lahko spet odpiramo to rano, ker ta otrok nas čuti to kritiko, ki leti recimo tudi na njega oziroma na njo. In če gledam še naprej po istem vzorcu, kot smo bili mi vzgajani, potem kot vzgajamo skozi življenje sami sebe po istem vzorcu, potem naprej tudi vzgajamo svoje otroke. Se pravi. Cikel. Cikel gre v bistvu tako na takšen način naprej. In ja, če je bilo naše otroštvo recimo precej kaotično, potem se običajno zgodi en izmed naslednjih scenarijev. Ali smo tudi sami tisti, ki kasneje v odraslem življenju ustvarjamo nek kaos ali pa pač živimo na neki zelo varni strani? Se pravi, vsaka neka negotovost ustvarja strah, vsaka negotovost povzroči nek prestraši našega notranjega otroka. In zato se ta naš notranji otrok odloča, da bo ostal na varni strani. Je neke vrste ziheraš. Ima varno službo, je v varnem razmerju, živi v varnem okolju in na koncu nekako doživlja nek občutek. Kaj pa vem, recimo temu nezadovoljstvo? Ima malo življenja v sebi ali tiste živosti ali kako bi rekel, Je ujetnik lastnega razmišljanja, Je precej v lastni glavi in nekako gre skozi življenje brez pravega veselja. In ja, verjamem, da tudi to nekako odresonira marsikomu. Skratka, starševstvo je en pomemben del dela na notranjem otroku in nikakor ne v smislu, da bi poskušal svoje starše krivit za to, kakršni so bili, ali pa da bi jim probal odpuščati ali nekaj te stvari. Pač mislim, da vsak lahko reče, da so ali pa v večini primerov starši naredili najboljše, kot so znali in kolikor so zmogli. Ampak bolj se gre v smislu, da damo temu notranjemu otroku oz. sami sebi tisto, česar kot recimo otroki nismo otroci nismo imeli. Lahko je to občutek varnosti, občutek, Da smo opaženi in da smo slišani. Občutek ljubezni, neke osnovne potrebe, ki naj bi jih otrok mel zadovoljene. Ja, za starše se mi zdi zelo pomemben, sploh za tiste, ki imamo. Imate sedaj otroke in ste v tej poziciji, da vzgajate otroka. Da pač jaz verjamem, da je zelo pomembno, da ne zanemarjate otroka v sebi, če hočete imeti kakšen dober ali pozitiven vpliv tudi na vzgojo svojega otroka. Ja, katere metode dela so tiste metode, ki se jih uporablja pri delu z notranjim otrokom? Običajno gre za nek dialog odrasle osebe s tistim notranjim otrokom. Ali gre za neko vizualizacijo. Lahko gre za gledanje slik iz otroštva in spremljanje tistih občutkov, ki te spremljajo takrat. Lahko pa gre za pisanje z dominantno, nedominantno roko. Dominantna roka je moj odrasli jaz. Nedominantna roka je, je recimo tisto otroku meni. In kaj pa vem. Jaz verjamem, da je najbolj efektivno, da se te metode nekako oziroma da se gre skozi ta proces s kompetentnim in izkušenim kompetentnim in izkušeno osebo, ki te lahko pelje skozi. Ampak za začetek mogoče lahko začneš že pri sebi in na ta način, da imaš vedno pri sebi neko svojo sliko iz otroštva in jo na vsake toliko pogledaš in se poskusiš povezati s tistim otrokom, ki ga vidiš tam na sliki, se pravi s samim sabo. V preteklosti poskušaš pač čutiti, kaj on čuti takrat oziroma kako študirati, kaj on misli takrat? V bistvu. Bistvo je, da začneš ustvarjati to povezavo med odraslim in tistim tistim s sabo oziroma med odraslim in otrokom, ker sta v bistvu oba ista oseba. Ampak eden je tista psihološka realnost, ki živi v nas, drugi smo recimo mi iz sedanjosti. Se pravi, da se ustvarja ta povezava? Ja, in moramo tudi vedeti, da ko delamo ali smo v tem procesu, je zadeva taka, da čez noč ne gre nič. Se pravi, to je proces. Dajte mu priložnost. Če kdo misli, da bo pogledal svojo sliko iz otroštva, pa preko noči vse spremenilo dobro ali pa če bo kdo rekel zamislil si, kako je bilo včasih? Ne, nič ne dela. Pač ne gre tako. Vsaka stvar je proces, terja čas, ampak ima na koncu običajno tudi neke učinke. Je pa res, da veliko odraslih ljudi danes pravi, da nima nobene povezave s svojim notranjim otrokom ali pa celo, da se otroštva niti ne spomni. Kar v bistvu niti ni problem, ampak običajno je res tako, da ko si enkrat v tem procesu spomini počasi začnejo prihajati iz podzavesti. Spomini so tam, ampak mogoče so nekje v podzavesti in potem počasi začnejo prihajati na plano. Ko sem bil sam v tem procesu, se spomnim, da sem enkrat zvečer, ko sem šel spat, sem dobil take flashback. Ampak te spomini iz otroštva so začeli prihajati različno. Random so prihajali spomini in sem potem tudi svoji mentorici takrat pisal Kaj hudiča se sedaj to dogaja, da se kar spomnim, ker ene stvari mi prihajajo v misli in pač njen odgovor je bil tudi zanimiv, da je takrat moj notranji otrok. Očitno se počutil dovolj varno in je začel vse te spomine nekako mi vračati nazaj. Kakorkoli se mi je zdela pač taka razumljiva razlaga Makes sense. In to je bilo to. Ja. Tako da tudi če misliš, da se ničesar ne spomniš, verjemi, da se spomniš. Ampak kot sem rekel, vsaka zadeva terja svoj čas. Skratka, zelo zanimiva tema. Mogoče bi bilo vredno enkrat nasloviti v kakšnem intervjuju s kakšnim izmed ekspertov na to temo, ampak za danes je to to. In kot sem omenil, za začetek, če želiš nekako ustvariti povezavo s svojim notranjim otrokom, mogoče vzameš slikico iz otroštva in začneš tam. To je to. In se slišimo spet v prihodnji epizodi. In pa še ena zadeva, da ne pozabim, tako kot v preteklih dveh epizodah tudi tokrat v opisu epizode najdeš povezavo, ki te popelje na spletno stran, kjer lahko pustiš svoj e-mail naslov in se vpišeš na mojo mailing listo, za darilo pa prejmeš poročilo z naslovom Top3 med seboj Vita driving Work Life Balance for Corporate executive. Žal ga še nisem imel čas prevesti, ampak v prihodnje upam, da kmalu pride tudi slovenska verzija. Tako da če se želiš vpisat na mailing listo, vabljen vabljena, da to storiš. Sicer pa hvala za tvoj čas, ki si ga namenili oziroma namenil poslušanju te epizode oziroma ga namenjaš poslušanju tega podcasta. In ja, če ti je bila epizoda všeč, delijo s svojimi prijatelji oziroma jo pošlji tistemu, ki meniš, da jo rabi slišati. In pa seveda te vabim, da pustiš review na svoji najljubši podcast platformi. Hvala. Čao!