Teorija Uspeha
Dobrodošla oz. dobrodošel v Teoriji uspeha, podkastu za transformativne vpoglede in pogovore o življenju, osebni rasti in coachingu.
Kot life coach se osredotočam na pomoč uspešnim posameznikom pri premagovanju ovir ter iskanju svoje avtentičnosti, globljega smisla in svobode. V Teoriji uspeha pa sem predan deljenju dragocenih vsebin, ki so namenjene bogatenju tvojega življenja in spodbujanju nenehne rasti.
Kaj lahko pričakuješ?
Solo epizode, kjer raziskujem coaching pristope, delim zgodbe in nudim vpoglede, ki temeljijo na mojih izkušnjah.
Odprte, pristne razprave o uspehu, življenju, osebni rasti in coachingu.
Epizode namenjene coachem, kjer z intervjuji s strokovnjaki in s praktičnimi nasveti ponujamo vsebine, ki lahko izboljšajo tvojo coaching prakso.
Poslanstvo podcasta je objavljati uporabne in praktične vsebine, ki spodbujajo osebno in profesionalno rast. Ne glede na to, ali si želiš napredovati na poti tvoje osebne rasti ali razvijati ali raziskovati coaching storitve, ti Teorija uspeha lahko ponudi nekaj dragocenega.
Teorija Uspeha
86: 5 minut solo: Empatično vs. simpatično
Zadnje čase velikokrat slišimo besedo empatično ali empatični vodja ipd.. Ampak kaj sploh je empatija? Vsi bi bili empatični, ampak ali res delujemo empatično ali mogoče namesto empatije uporabljamo simpatijo?
Omenjeno v epizodi:
Podcast host:
Hej. Čas je za novo 5min solo epizodo, in sicer. Tema današnje epizode je simpatičnost. Ja, zadnje čase ali pa verjetno lahko rečem, ker zadnja leta se kar precej govori o empatični gosti. Velikokrat se omenja termin empatični vodja. In kako je to edina prava smer sodobnih vodij in tako naprej. Kar se mi zdi super. Ampak ne bi želel zdaj prav izpostavljati vodje v tem kontekstu, ampak bi želel čisto bolj na splošno govoriti o empatiji. Zdi se mi namreč, da je to postala postala ena beseda, ki jo zelo radi uporabljamo. Ampak verjetno brez da bi se zares vprašali, kaj to sploh je. Pa dajmo najprej vprašat, kaj chat gpt pravi o empatičnosti. Če chat gpt pravi, da simpatičnost se lahko definira kot sposobnost razumevanja in deljenja občutkov druge osebe. To vključuje nekaj ključnih vidikov, in sicer čustveno razumevanje, prevzemanje perspektive, čustvena resonanca in sočutno odzivanje. Empatično je ključna za gradnjo pozitivnih medsebojnih odnosov in se pogosto smatra za temelj moralnega in etičnega vedenja. Omogoča ljudem, da se povežejo, gradijo medsebojno zaupanje in rešujejo konflikte na konstruktiven način. In ja, precej podobno je v nekem govoru o empatiji definirala tudi Brene Brown, ki izpostavlja štiri elemente simpatičnosti, ki jih je definirala kot sposobnost, da vidimo situacijo iz perspektive druge osebe. Izogibanje obsojanju. Zmožnost prepoznavanja emocij druge osebe in sposobnost skomunicirati te opažene emocij. Mislim, da so bile to štiri, štiri lastnosti oziroma štirje elementi simpatičnosti, ki jih izpostavlja. In tudi empatijo je označila kot feeling with people. Se pravi, da znamo čutiti s človekom. In ja, opažam, da pogosto zamenjamo empatičnost za simpatičnost. Dogaja se namreč, da ostanemo pri. Da ne ostanemo v bistvu pri nekem čustvom, čustvenem razumevanju, ampak poskušamo na vsak način. Izkazovati podobna čustva, kot jih ima naš sogovornik, se čustveno vpletemo v zgodbo sogovornika in s tem, kako tudi se mi izogibamo. Izgubimo neko objektivno perspektivo in. Kar običajno pomeni, da vstopimo v ta osebni prostor sogovornika. In ne vem. Primer, ko se nam to zgodi. Ko se to dogaja, nekdo nam zaupa neko svojo zgodbo, neko žalostno, težko zgodbo pač deli z nami neko bolečino in mi takoj vstopimo v to vlogo. Sočustvovanja poskušamo, poskušamo ga potolažiti, izkazujemo neko isto isto čustvo, žalost in tako naprej, kot jo izkazuje naš sogovornik. Mislim, da je ta prava beseda, ki bi jo lahko tukaj uporabil, prava slovenska beseda, da je pomilovanje. In ja, če izkažemo mi pomilovanje do nekoga do našega sogovornika. V bistvu. Če se zdaj navežem na tisto definicijo 4 elemente Brene Brown, ki je prej povedala, ki med drugim pravi, da pri tem empatično odzivu se v bistvu izogibamo obsojanju. Ampak če mi pomilujemo svojega sogovornika ali osebo, ki jo imamo na drugi strani, jo na nek način obsojamo. Se pravi, naš odziv ni empatičen, empatičen v tem kontekstu in nismo v neki objektivni poziciji. In seveda s tem ni nič narobe oziroma vse je odvisno od konteksta. Jaz sem prepričan, da se vsak izmed nas znajde dostikrat v neki situaciji, na primer svojim bližnjim, ki pa z otrokom in podobno. Ker kar nekako nezavedno začnemo prevzemati otroke, prevzemati otrokova čustva pa kazat to čustvo. Ampak ja, tudi v takšnih situacijah je super koristno, če znamo prepoznati to, kaj počnemo. In če se tega seveda zavedamo, da lahko tudi popravimo, potem to. In ja, precej drugače pa je, če bi to počel kot coach ali pa kot vodja, da takoj začne iz srca zrcaliti neka čustva svojega klienta ali pa svojega sogovornika. In takoj mu poskušam popraviti njegovo situacijo kar sam, da popravim, da namesto njega nekaj naredim, Vse naredim, da mu poskušam odvzeti tisto bolečino. Pač vse naredim sam, da mu bo lažje. In pred časom sem poslušal intervju s Simonom Sinekom, ki je imel neko zgodbo o vojakih. On ima običajno neke Primerjave, kako stvari funkcionirajo pri mladincih in podobno. In povedal je, kako je to, da nekoga v narekovajih potegneš iz blata dejanje, s katerim na nek način oropa to osebo, da bi bil v težki situaciji. Oziroma, kot je on rekel, da bi bil v blatu in v blatu, naj bi bil toliko časa, da bi zadevo ustrezno sprocesirati, jo razumel in našel neko rešitev. In dodal je, da taprav sopotnik v takšnih momentih je tisti, ki te ne vleče ven z blata ali pa ne poskuša vleči ven iz blata, ampak je tisti, ki se prisede k tebi v blato in je s tabo v tisti težki situaciji. In ja, mogoče se sedaj kdo vpraša, ampak v čem je potem sploh pomen, če ni prav, da tolažim osebo, ki ima problem, Ni prav, da ji poskušam odvzeti ta problem. V čem je potem sploh smisel? Ja, saj v bistvu vsi se soočamo ali Neizogibno je, da bi se soočali z ljudmi, ki imajo neke bolečine oziroma tudi pravijo, da trpljenje je za človeka neizogibno. Jaz pa mislim, da trpljenje je izogibno, Ampak meni je ljubša definicija, da je bolečina za človeka neizogibna. Ampak nima veze. Pač postavi se v stanje, da si sedaj ti tista oseba z bolečino, da na primer čutiš neko težko, hudo žalost. V katerem primeru se počutiš bolje, če imaš ob sebi osebo, ki izkazuje neko podobno stanje, kot ga, kot ga izkazuješ ti? Se pravi izkazuje neko hudo žalost, isto kot jo vidi pri tebi in te poskuša tolažiti, sočustvovati s tabo. In tako se sej bo, se boš. Ne vem. Še dobro, da se ni še kaj hujšega zgodilo in tako naprej. Ali je bolje imeti ob sebi neko stabilno osebo, ki ti bo dala vedeti, da te vidi, da te razume, da mogoče niti ne bo vedela, kaj naj ti reče, ampak ti bo pa dala vedeti, da je ob tebi in da je tam zate. In tako veš, da imaš nekoga za oporo, da imaš tam nekoga, za pogovor nekoga, ki je s tabo. In ja, na tem mestu bi si spet izposodil en dober stavek Brene Brown, ki pravi, da redkokdaj odziv izboljša situacijo. Ampak kar običajno pomaga v neki dani situaciji, je povezava. In res je. Sploh v nekih korporativnih okoljih ali pa tudi na splošno v družbi. Mislim, da imamo pogosto okoli sebe veliko ljudi. Ampak redki so tisti, ki nas slišijo, ki nas razumejo, ki nas vidijo. Redki so tisti, s katerimi zares lahko ustvarimo to povezavo, ki jo omenja Brene Brown. Toliko o empatičnosti in simpatičnosti. In mogoče naslednjič, ko se znajdeš v situaciji, ko je Ob tebi sogovornik z nekim problemom. Bodi pozoren oziroma pozorna, ali je tvoj odziv simpatičen.