Speaker1: Pozdravljen oziroma pozdravljena v novi petminutni solo epizodi. Današnja epizoda govori na nek način o avtentičnosti, o tem, kdo v resnici smo. V angleščini bi bil pravi naslov te epizode verjetno Law of Emergence. Google Translate pravi, da je pravi prevod za to zakon nastanka, tako da pa naj bo zakon nastanka. Ja, v bistvu kot otroci se pač rodimo takšni, kot se pač rodimo, brez nekih obremenjenosti, s socialnimi normami, brez nekih pričakovanj, družbe, staršev, skratka brez nekih pritiskov naše okolice. Vsak ima v bistvu samo svoj pravi jaz. Potem pa v bistvu tekom našega razvoja začne na nas vplivati okolica, pa naj bodo to starši, sorodniki, šola, služba, prijatelji, kasneje socialna omrežja in ne vem kaj še vse lahko vpliva na to, kdo postajamo, in počasi postajamo tisto, kar mislimo, da moramo biti, in ne tisto, kar v resnici smo. In dostikrat slišim lahko sebe ali pa druge. Kakorkoli, zdaj rečem, ampak recimo, da dostikrat slišim tudi druge, ko ko se sprašujejo, ali je z mano kaj narobe. In pogosto bi bil moj odgovor ne. V bistvu s tabo ni nič narobe. Si točno tam, kjer moraš biti v tistem danem momentu. Ampak vprašati se je pa treba, kam želiš iti in kaj želiš na tej poti oziroma kdo želiš na tej poti postati. In pogosto so občutki neizpopolnjenosti in nezadovoljstva ali pa ne vem, kaj bi rekel. Tisto, ko veš, da nekaj manjka, pa ne veš točno kaj je. Ampak ni vse tako, kot bi moralo biti. In pogosto vse to nekako izvira prav iz tega, da nismo več na tisti poti oziroma nismo več vzravnani ali pa usklajeni s tistim pravim avtentičnim samim sabo. Speaker1: In prav o tem v bistvu govori ta zakon zakon nastanka, ki pravi, da ima vsaka oseba nek svoj načrt. Vsaka oseba ima nek svoj blueprint. In vsi imamo vse, kar v bistvu rabimo za to, da živimo neko polno življenje. Ampak imamo pa tudi svojo okolico in imamo neka svoja prepričanja, ki nam preprečujejo in preprečujejo, da živimo takšno polno življenje. In ta prepričanja so običajno nekaj moram trdo delati. Moram se truditi, da se dokažem, moramo ustvariti status. Moram imeti stvari, ki okolica pravi, da jih moram imeti. Moram se seveda primerjati z drugimi in ne smem biti slabši kot drugi. In kaj pa vem. To je ubistvu čisto nek normalen način, kako ljudje funkcioniramo, kako razmišljamo. Ampak vprašanje je, ali je to res tisti pravi pogled na naše življenje, na življenje, na to, kakšno bi moralo biti naše življenje. Zakon nastanka, law of emergence, nam tako v bistvu razkriva več tega, kar v resnici smo. In težava, ki se pogosto pojavi pri vsakem posamezniku in menim, da je tudi zelo pogosto prisotna v couching procesu in nasploh verjetno v nekem svetu osebne rasti je v bistvu to, da na vsak način želimo izboljšati nek svoj napačni jaz, nek svoj false self in vedno bi radi še izboljšali tisto, kar v bistvu nismo oziroma radi bi izboljšali tisto, kar mislimo, da moramo biti. Nekako na ta način, če se izrazim. Ampak ja, kako lahko v bistvu izpopolnjujemo, Izboljšujemo nekaj, kar v bistvu potem sploh ne obstaja. Speaker1: In ja, biti usklajen z zakonom nastanka nam v bistvu daje občutek, da smo, da je v bistvu z nami vse ok, tako kot npr. če izkoriščamo zakon gravitacije, ki je ravno tako vedno prisoten, kot je vedno prisoten ta zakon nastanka je v bistvu nekako logično in je prav. In vem, da da vem, da je prav, da sem na tleh, ker pač ne vem, če bom skočil gor, bom pač pristal nazaj na tleh. Če bom nekaj spustil, bo padlo na tla ali kakorkoli. In verjetno če, če ne bi, če bi upiral temu zakonu gravitacije in bi splezal na streho in skočil dol in mislil, da bom ostal v zraku. Verjetno se zame to nekako ne bi najbolje izšlo. In v bistvu logično nam je, da sprejemamo zakon gravitacije, ki je vedno prisoten. Ampak ni nam pa logično, da sprejemamo zakon nastanka, če sem ga in če ga je Google tako poimenoval, ki naj bi bil tudi vedno prisoten. In ja, da ne upoštevamo tistega, kar v bistvu zares smo, ampak upoštevamo tisto, kar mislimo, da moramo biti, je v bistvu nekako neusklajeno ravno s tem zakonom. In enako kot sem rekel, enako kot je zakon gravitacije gravitacije vedno prisoten, je vedno prisoten tudi ta zakon nastanka. Ampak če ga želimo izkoristiti, moramo biti nekako poravnani oziroma usklajeni z njim. In zanimiva mi je primerjava z razvojem drevesa. Recimo v tem konkretnem primeru, kako se iz želoda razvije velik mogočen hrast. Ker mali želod. V bistvu naj bi vseboval celoten načrt razvoja v ta velik mogočen hrast. Speaker1: Hrast potrebuje sicer neke določene zunanje elemente, da mu to lahko uspe. Zemlja, voda, zrak, svetloba, ki so potrebni za njegovo rast. Ampak želod mora najprej prebiti tisto cono ali pa tisto udobje poznanega. Če tako malo karikiram, mora prebiti tiste zidove svojega doma. In nato se znajde v nekem neznanem območju. Znajde se v nekem območju, kjer je ranljiv, kjer je izpostavljen, lahko da ga kdo pohodi, lahko pa pride suša in karkoli se zgodi, ampak pač počasi. Tista sadika, recimo ali pa tisto, kar pač je, najde pot v zemljo in gre počasi, vse globlje in globlje v to zemljo in začne pač izkoriščati tisto svojo okolico za svojo rast. In globlje kot potuje v zemljo, bolj je v bistvu tista sadika, odporna na zunanji svet. Globlje kot postajajo korenine, bolj je lahko odporna na nek veter ali pa na neke nevihte ali pa karkoli pač pride. In najprej lahko na zunaj v bistvu začnemo opažati neko malo rastlinico nekaj, kar bo nekoč postalo drevo, potem pa v bistvu ta rastlinica počasi raste in raste in raste in postaja se počasi transformira v drevo in počasi postane tisto počasi, kar traja. Ker je proces postaja tisti velik, mogočen hrast. In kar je pomembno, je to, da v bistvu ta rastlina na tem svojem popotovanju na tej svoji transformaciji nikoli ne občuti odpora do tega, kdo v bistvu postaja. Drevo si ne bo reklo, jaz sem sicer želod, pa predispozicija, da postanem hrast, ampak zdaj je res kul, če hočem biti družbeno sprejet. Speaker1: Bi bilo pa res fajn, da bi bil smreka in nekako si tega ne reče in ne postane recimo smreka na tej svoji poti. Ampak ja, dejstvo je, da. Ta transformacija obstaja in da znotraj te transformacije, ko gre po tej svoji poti od želoda do tega velikega mogočnega hrasta, pride tudi do momentov, ko mora neka recimo stara identiteta tiste tistega subjekta, ki je takrat živ, mora propasti, da se lahko razvije naprej. Se pravi, identiteta želoda mora nekako v narekovajih umreti, da lahko postane tista sadika. Identiteta tiste sadike mora umreti, da lahko kasneje postane neko veliko mogočno drevo. In podobno. Zadevo bi v bistvu lahko preslikal tudi na nas. Rojeni smo z vsemi potenciali. Rojeni smo, da živimo neko polno življenje. Ampak žal pa nimamo vsi nekih optimalnih pogojev za nadaljnji razvoj in se tekom tega našega razvoja nekako znajdemo na različnih ali pa v različno močnih, recimo nevihtah. In takrat je v bistvu zelo pomembno, kako globoko smo bili pripravljeni raziskovati svoj notranji svet in kako globoke korenine smo lahko ustvarili. Globoke korenine, da lahko recimo prestanejo neka neurja, ki divjajo zunaj nas. In ja, da imamo neko kapaciteto, da recimo tudi sredi nekega neurja lahko stojimo umirjeno in pokončno. Pa nima veze, če okrog nas divja neko najhujše neurje. In. In globje kot so naše korenine, višje lahko tudi zrastemo in hkrati večja je naša kapaciteta za prenašanje raznih takšnih neurij ali pa suše ali podobno. Zdaj, ko govorimo o neurjih ali pa o sušah, bi lahko rekel, da gre za neko, kaj pa vem, turbulentno obdobje v lahko v partnerstvu ali pa v službi? Ali pa gre za neko izgubo bližnjega ali pa nevem za neko dejstvo, da je premalo denarja na računu pač karkoli. In ko smo nekako ljudje v nekem začetnem ali pa bolj v začetniških fazah svojega razvoja, pa ne govorim o otrocih, ampak govorim o razvoju neke osebnosti, smo običajno zaskrbljeni s preživetjem, z neko kontrolo, z odobravanjem okolice. Ali imamo stvari pod kontrolo, a nas okolica sprejema, a odobrava takšne, kot smo in kakšni bi morali biti, da bi nas odobravala okolica in tako naprej, ker pač to povezujemo z nekim občutkom varnosti. In vse to je v bistvu Običajno neka navezanost na tisti nepravi jaz ali false self. Ne vem, kako bi to prevedel, ker pač dobro se je držat za neko varnost, ker dokler se držimo za varnost, imamo ta občutek, da je z nami vse v redu, da je z nami z nami vse okej, ker smo pač na tem varnem območju. In definitivno se tudi sam lahko rečem kar precej borim s takimi momenti in nekako z razvojem naj bi prišli na tisto stopnjo, ko verjamemo sami vase, ko vemo, da imamo stvari pod kontrolo zato, ker imamo možnost odločanja in pač ne potrebujemo enga zunanjega odobravanja in odobravanja okolice, ker pač sami odobravamo sebe takšnega kot smo in takšni kot smo, smo v bistvu dovolj. In vse to nam daje neko možnost, da se znebimo neke anksioznosti in pa da seveda živimo neko bolj polno življenje, tako takšno življenje, kot bi ga morali živeti. Speaker1: In neko podobno miselnost bi lahko poiskali ali pa videli ali pa je prisotna v različnih kulturah in različnih filozofijah. Ne vem, konkretno taoizem recimo stara kitajska filozofija, ki pravi, da če se ne bi toliko trudili in bi nekako namesto tega, da vlagamo neke hude napore in mikro nadziramo svoje življenje in imamo vsak kotiček svojega življenja nekako osmisliti z nekim taskom, ki nas bo pripeljal do nekega željenega cilja. In vmes moramo multitasking na polno in tako naprej. Če bi namesto tega mogoče se znali predati toku narave, naj bi se stvari ravno tako postavilo na svojo mesto in bomo z veliko manj napora v bistvu prav tam, kjer moramo biti. Se pravi, bomo dosegli tudi nekaj tiste dosežke, želene dosežke brez vlaganja takšnega napora. Seveda sigurno potegne za sabo bolj, kako naj rečem, premišljeno delo, se pravi, da bolj smart delamo stvari se ne da brezglavo smo. Važno, da smo zaposleni in vlagamo napor v nekaj, zato, da vidijo ostali, da delamo, da dobimo priznanje, ampak da, da izkoristimo potenciale, ki so okrog nas, ki so v nas in pač probamo na lažji način biti v tistem flow u in doseči nek nek želeni, ki pa je rezultat ali karkoli priti do nekega dosežka. In Lao Tzu pravi, da narava ne hiti, ampak prav tako je vse doseženo ali vse narejeno, recimo. In na to mesto bi bilo dobro pasalo zraven tudi reklo, ki je pogosto slišano tisto v angleščini. Slow is smooth and smooth is fast, se Pravi, da včasih je treba zadeve upočasniti, da se hitreje pride do tistega želenega cilja. Speaker1: Tudi če pogledam na mojo trenutno situacijo. Ko sem v prejšnji epizodi ali dve epizodi nazaj govoril o izobraževanju, večmesečnem, ki sem ga opravljal in se mi zdi, da je bilo enkrat tega konec, so vsi okrog mene na polno delali. Vsi so na Instagramu, vsi so povsod in sem kar mislil, da moram skočit na to in vse naredit. In potem sem se ustavil in sem samega sebe zalotil. Pa sem se vprašal, ali to res jaz rabim? A to res jaz zdaj hočem ali moram delati dva reelsa na dan in jih dati na Instagram? A ima to res nek doprinos k mojemu življenju? No ja, ampak če se sedaj vrnem nazaj na izhodišče, na zakon nastanka oziroma Law of Emergence in se vprašam oziroma izpostavim vprašanja, za katere verjamem, da bi se morali vsi večkrat oziroma pogosto spraševati, kakšen je potem naš avtentični jaz oziroma kakšen je moj avtentični jaz. Kaj v resnici potrebujem in kaj si želim? Kdaj živim v ravnovesju s samim sabo? No ja, če se vrnem nazaj na izhodišče, na tisto zakon nastanka oziroma Law of emergence. Tukaj je nekaj vprašanj, ki bi se jih morali vprašati, pa nekako odreflektirati ta vprašanja, ker verjamem, da bi to imelo zelo velik doprinos in bi nekako uravnali naš kompas, kam gremo in nekako bi verjetno tudi imelo velik doprinos k temu, kako se vsak posameznik počuti oziroma kje najde tisto smer, da se bolje počutiš. In recimo samo takšna vprašanja kot. Kakšna je potem moja avtentična jaz? Kaj v resnici potrebujem oziroma kaj si želim? Kdaj živim v ravnovesju s samim sabo? Ne vem, kakšne maske vse nosim, zato, da sem sprejet, da me ljudje okrog mene sprejemajo. Speaker1: Kje je v bistvu tista točka zadovoljstva, ko lahko rečem to je pa dovolj tisti enough point, zdaj sem pa zadovoljen. Katera prepričanja mi stojijo na poti, da bi bil to, kar si želim in kako lahko ta prepričanja spremenim, da bom na tisti pravi poti? Vse to so vprašanja, ki jih je vredno naslavljati. In vse to so vprašanja, ki se pogosto pojavljajo tudi v raznih coaching procesih. In ja, to je to v tej epizodi. Jaz verjamem, da za to, da živimo bolj polno življenje, je treba nekako najti ta svoj pravi jaz, najti svoj svoj glas. In tako kot je bilo prej omenjeno, ko sem te prispodobe neurij in tako naprej izpostavljal, treba je znati iti v globine sebe zato, da postavimo dovolj globoke korenine, da lahko Mirno in pokončno gremo skozi močna neurja.