Hej. Spet je na vrsti nova 5 min solo Zadnje čase mi je večkrat kdo rekel v tem smislu. Pa sej ti se itak zdej skoz neki izobražuješ na coaching področju. Verjetno že veliko veš, pa sploh ne rabiš imeti svojega coacha in tako naprej. Ampak ja, definitivno temu ni tako. Eno je to, da bi bil nekako že kot coach izven integritete, če ne bi imel coacha in če ne bi na drugi strani nekako na ta način tudi sam investiral vase. Ampak kar sem hotel povedati, to, da so pač zadeve, ki jih sami pri sebi ne opazimo in pač potrebujemo nekoga, ki nam nekako nastavi ogledalo, nas izzove in tako naprej. In en povsem praktičen primer se mi je zgodil zelo pred kratkim, ko sem dejansko predolgo funkcioniral preko nekih normalnih meja zmožnosti mojega delovanja. Premalo je bilo spanja non-stop v nekem tempu, brez kakršnegakoli konkretnega počitka. In ko me je že telo malo manj, ko je kričalo, da se moram ustaviti, sem seveda ignoriral vse signale in hitel naprej. Dokler telo ni naredilo nek hard stop in sem se mogel ustaviti, ker je pač moja zadnja izkušnja pred nekaj tedni bila takšna, da sem obležal z bolečino v hrbtu. In pač zadnjih par tednov se se počasi sestavljam nazaj. In če bi se ustavil že prej, se spočil, malo upočasnil tempo in tako naprej, bi izpustil kakšno aktivnost. Take zadeve se to pač najverjetneje ne bi zgodilo. In potem pride vprašanje, kje vse v življenju se mi pojavljajo podobne situacije. In na plano pridejo na primer razne lastnosti, bolj neke tendence perfekcionizma. Ne govorim o perfekcionizmu, kot so neki kot o nekem visokem standardu pri doseganju nečesa, ampak bolj v perfekcionizmu kot o potrebi po zasledovanju neke naslednje stopničke, o potrebi po biti boljši in tako naprej. In pred več kot 10 let desetimi leti sem v bistvu že izkusil, kako izgleda izgorelost in lahko rečem, da sem se takrat ogromno naučil in ogromno spremenil. Ampak očitno še vedno ne dovolj, da bi se res zares znal ustaviti. In v bistvu zanima me, koliko od vas, ki tole poslušate? Se nekako prepoznate v teh vzorcih? Koliko konstantno konstantno čutite ta nek nemir v sebi? Tisto, ko je potrebno vedno doseči nekaj več in tako naprej, ker včasih se je pač očitno težko dati nekako na off in umiriti svoje življenje. In ja, podobna situacija je tudi pri kakšnih manj fizičnih aktivnostih. Recimo že več let dokaj redno meditiram in načeloma mi ni težko biti sam s svojimi mislimi in se. Ampak se pa potem recimo zalotim, kako velikokrat se zgodi, da takoj, ko se znajdem v neki tišini, prižgem glasbo. In velikokrat se zalotim in jo potem tudi ugasnem in pustim čas in prostor zase. Ampak ja, ja, mogoče. Mogoče še en tak call to action. Da bodi pozoren oziroma pozoren na to, kako hitro se zamoti z nečem. Ko se znajdeš v neki tišini ali brez dela, kako je v bistvu telefon neka taka priročna zadeva, ki jo takoj lahko primeš v roke in scroll peš in se izogneš temu, da si sam oziroma sama s svojimi mislimi. In prihodnjič, ko se zaletiš, da to narediš, poskusi odstraniti to, s čimer se zamotiti, zamoti, odstraniti to distrakcije. Ali pa si mogoče probaj razjasniti, zakaj to počneš? Čemu se v bistvu zares želiš izogniti? In če bi zdaj citiral kovača Stefana, so si fundusa. On pravi. In this Comfort last Opportunity. In kar pomeni priložnost za neko rast, leži v tistih stvareh, ki so nam nelagodne. In če zadevo navežem na že prej povedano, bi bilo to lahko. Biti v tišini s svojimi mislimi. Ali pa če se navežem na mojo konkretno situacijo izpred parih tednov, bi to lahko pomenilo vzeti si čas za počitek. Ampak ne počitek v smislu, da se uležem na kavč in razmišljam o tistem, kar bi sicer počel, ampak pač, da si dam neko dejansko pavzo od vsega en dan početi nič. Mogoče se komu zdi to čisto lahko izvedljivo. Taka predvsem taka brez neaktivnost, ki ne povzroča nobenih težav. Ali kako bi rekel. Ampak zame, recimo, je to izjemno težko. Verjamem pa, da je koristno. In spomnim se, ko sem bral knjigo Donne Catcher, ki pravi, da se je v življenju začelo zares premikati v pravo smer. In kar se tiče biznisa, kar se tiče kvalitete življenja, je bilo v bistvu šele takrat, ko se je naučila, kako počivati. In kakorkoli se to mogoče sliši hecno, verjamem, da je, da je res tako, da je to nekaj, kar pač moramo se naučiti. Moramo znati, da lahko funkcioniramo tako, kot je treba. Ja in zaključek te, recimo temu zgodbe ali pa današnje epizode bi lahko bil prvo, da vsi rabimo svoje kavče in terapevte. Kot pravi Eden Grant nedolgo nazaj je na podkastu See You rekel, da vsi potrebujemo svoje kovčke ljudi, ki vidijo naš skriti potencial in nam pomagajo biti boljša verzija sebe. Ja in drugi nauk, recimo, bi bil ta, ki sem ga na koncu omenil, da v nelagodju se skriva priložnost za neko rast. Česar se izogibaš tam, je mogoče čas, da se tega sedaj lotiš in se s tem soočiš. To je to v današnji epizodi. In se slišimo spet prihodnjič. Še ena zadeva, preden greš oziroma dve zadevi, preden greš naprej. Res hvala za poslušanje podcasta. Če ti je bila epizoda všeč, te vabim k poslušanju ostalih epizod tistih, ki so že objavljene, in tistih, ki še bodo. Hkrati pa te prosim, da na svoji podcast platformi podaš oceno oziroma pustiš komentar ali pa mogoče še več, da deliš podcast s svojimi prijatelji oziroma osebami, za katere meniš, da bi utegnil zanimati in mi tako pomagaš pri širjenju prepoznavnosti podcasta. Še enkrat hvala in se slišimo v prihodnji epizodi.