Poslušaš osemdeseto epizodo podkasta Teorija komunikacija. Tekom svojih izobraževanj na področju coachinga sem naletel že na kar nekaj zanimivih tem in tale današnja je sigurno ena izmed takih zelo zanimivih, zato sem jo tudi želel deliti še tukaj z vami oziroma težko rečem tema, dajmo reči, da gre za eno tako izjemno orodje, ki ga je razvil Marshall Rosenberg in se imenuje nenasilna komunikacija oziroma non violent communication oziroma bolj poznana po kraticah NVC. Skratka, gre za metodo oziroma način komuniciranja, ki pravi, da so konflikti neposredno povezani z našimi neizpolnjenimi potrebami. Metoda se osredotoča na idejo, ki pravi, da potrebe obeh strani v nekem konfliktu štejeta in imata obe potrebe obeh strani neko vrednost, da je potrebno, da se vzpostavi neko sočutno stanje, kjer se obe strani lahko počutita slišani in ne tako, kot je običajno v navadi pri konfliktih, da ima nekdo prav in nekdo nima ali pa da nekdo zmaga v konfliktu, drugi recimo izgubi. Mogoče še najprej en kratek disclaimer. Jaz nisem nek certificiran NVC trener ali kaj podobnega. Sem se pa tekom svojih izobraževanj dostikrat srečal s to temo, pa nekako delim tukaj neka svoja razmišljanja, stališča kakorkoli o tem. In ja, kot sem omenil, običajno rešujemo konflikte na način, da nekdo zmaga, nekdo izgubi, da ima nekdo prav, nekdo nima. In običajno pri komuniciranju uporabljamo nek način izražanja, s katerim pogosto obsojamo tisto drugo stran v konfliktu. Velikokrat niti ne ozavestimo naših lastnih čustev, ki se pri tem porajajo. Sploh pa redkokdaj nekako razmišljamo, kako se druga stran v konfliktu počuti in kakšne so potrebe tega drugega udeleženca v konfliktu. Za začetek mogoče najbolje, da nekako po definiram, kaj sploh je nenasilno oz. kaj je nasilno v tem kontekstu. Ker običajno, ko slišimo besedo nasilno, takoj pomislimo na neko fizično nasilje. Ampak v tem kontekstu dejansko dejansko pomeni nasilje. Da so potrebe ene osebe zadovoljene na račun druge osebe, nenasilno pa je, kadar iščemo neko recimo temu win win situacijo o konfliktu. In če pomislim, kako običajno poteka neka konfliktna situacija, je ponavadi nekako tako. Jaz imam neko bolečino in ti si jo povzročil. Ti si naredil nekaj slabega in v tej moji zgodbi sem jaz žrtev. In ti si nek bad guy. Kako bi rekel zlobnež, recimo v tej zgodbi. Zato te moram prepričati, da nimaš prav, da sem ji moraš opravičiti in da moraš spremeniti svoje vedenje na tak način, da bo pač mojim potrebam zadoščeno in da se bom jaz počutil bolje. In ja, uf, ko sem zdajle tole govoril, sem se nekako spomnil, kolikokrat je v bistvu neko tako podoben način komunikacije uporabljen z otroci, ko te recimo tako v narekovajih spravijo na obrate in v bistvu preide iz iz neke normalne komunikacije in razlage takoj v neke zahteve in tako naprej. Tako da Ja, pri uporabi nenasilne komunikacije se pač želimo izogniti temu, da ima nekdo prav in nekdo ne. Ampak smisel vsega v tem je, da imamo kontrolo nad sabo, da znamo prepoznati svoja čustva, jih izraziti, da poznamo svoje potrebe in da tudi te znamo izraziti. In da vse to poteka na empatičen način in da na drugi strani tudi damo prostor sogovorniku in ga znamo poslušati. Se pravi, da slišimo, kakšen je njegov, da poslušamo in slišimo kakšen njegov odziv na to, kar mu povemo. Pa da ne bi sedaj razlagal preveč neke teorije okoli tega, bi izpostavil v bistvu štiri ključne korake, ki verjamem, da so lahko izjemno koristni za vsakogar, tako v nekih privatnih odnosih s partnerjem, z otroki ali pa v odnosih v poslu. Skratka, povsod je lahko to izjemno uporabno. In sicer gre za štiri korake nenasilne komunikacije. Gre za opisovanje, čustva, potrebe in na koncu prošnjo. To so štirje koraki, se pravi izrazim, izrazim. To, kar opažam, izrazim svoja čustva, izrazim svoje potrebe in na koncu še izrazim svojo prošnjo. Pa si dajmo kar pogledati vsak korak posebej. Prvi korak je opazovanje. Tukaj gre v bistvu za to, da znamo izražati svoja opažanja in kar je tukaj super pomembno je to, da to naredimo, brez da bi kogarkoli karkoli obsojali ali ocenjevali. Se pravi, da gre za neko popolnoma nevtralno stališče, Povemo to, kar vidimo oziroma kar smo videli. Se pravi, kot da bi nek dogodek posnel s kamero in se posneto dal enemu nevtralnem v nevtralni osebi, da to pogleda in naredi nek opis tega. Se pravi, da pove samo točno to, kar je bilo vidno na posnetku. Izražanje opažanja mora biti tako recimo v narekovajih super čisto in super nevtralno. Na primer, primer je neki manjši skupini ljudi. Ne vem. Recimo v službi razlagam neko temo in nekdo ves čas pogleduje na telefon. In jaz lahko. Moja reakcija bi lahko bila. Ej, vidim, da me sploh ne poslušaš, ampak s tem v bistvu ga ne obsojam, ker niti ne vem, a me v resnici posluša ali me ne posluša. Lahko pa bi rekel Vidim, da si v zadnjih desetih minutah zelo pogosto pogledal na telefon in bi s tem povedal točno to, kar sem dejansko videl, nekoga, ki je prejemal v roke Telefon in pogledam na telefon, odložil, spet pogledal naprej in mogoče se sliši zadeva preprosta, ampak niti ni tako preprosta. V bistvu, če pogledam vsaj svojega stališča, nisem res mogoče navajen ali pa se mi zdi, da tako Overall nismo navajeni tako komunicirati in je potrebno nekaj vaje, da to pride v kri in da se to uporablja. Druga točka so čustva. Prepoznati je potrebno lastna čustva, ki jih občutimo v tisti situaciji. Se pravi čustva, ki jih občutimo v situaciji, ko opazujemo to, kar smo v prejšnjem koraku izrazili, in te občutke potem tudi izrazimo temu sogovorniku. Se pravi, gre za ozaveščanje tega, kar občutimo, čustva, ki ga občutimo takrat, in izražanje tega osebi, s katero se pogovarjamo. Sledi tretja točka in to so potrebe. Potrebe so v bistvu neke vrste temelj te celotne zgodbe nenasilne komunikacije. Ker za vsakim našim, recimo bolečim čustvom, čustvom, se skriva neka neizpolnjena potreba. In kadar so potrebe, kadar je našim potrebam zadovoljeno, takrat imamo neka pozitivna čustva. Kadar našim potrebam ni zadovoljeno, imamo v narekovajih neka boleča čustva. In v bistvu to bi lahko sedaj povezal s teorijo, ki jo pogosto Tony Robbins uporablja, in sicer pogosto pravi, da ljudje funkcioniramo na način, da ali se izogibamo bolečini, ali pač iščemo več užitka in vedno tehtamo pri odločitvah, ali se bo kaj pretehta ali se bo toliko zmanjšala naša bolečina, če se odločimo, ali se bo toliko povečalo naše zadovoljstvo ali pa naš užitek. Na podlagi tega naj bi se odločali. Tony Robbins sicer govori tudi o šestih človeških potrebah ali univerzalnih človeških potrebah. Kako ima six Human Needs, ki so pravi, da so to gotovost in negotovost na drugi strani kot certanty in uncertanty, pomen, povezanost in ljubezen, rast in pa prispevek sicer na non violent Communication je seznam potreb človeških primarnih človeških potreb, ki je nekoliko drugačen, pa magar po linkov, oba seznama pa s tistim, ki se bolj poistovetiš tistega o uporabi. Sicer pa ja, vsi imamo neke univerzalne potrebe. Ne vem. Recimo potreba po varnosti, potreba po tem, da smo opaženi, potreba po povezovanju in tako naprej. In če se v pogovoru oziroma konfliktu izrazimo na način, da komuniciramo neko svojo potrebo, tako univerzalno potrebo. Obstaja velika verjetnost, da se je tudi tista oseba na drugi strani konflikta že znašla v situaciji, ko je bila to tudi njena oziroma njegova potreba. In obstaja boljša možnost za razumevanje nastalega konflikta ali pa za razumevanje neke komunikacije, v kateri se se dva nahajata v nekem danem momentu. Jaz verjamem, da smo globoko v sebi vsi ljudje nekako zvezani na način, da pač želimo pomagati drugim pri izpolnjevanju njihovih potreb. Ampak običajno sploh ne poznamo kakšne so te potrebe, ker pač nismo navajeni komunicirati na tak način. In mogoče bi pri potrebah dodal še to, da močna čustva so običajno posledica nekih neizpolnjenih potreb in kadar smo v neki. V nekem tem stanju običajno potrebujemo neko sočutje, neko empatijo. Ampak običajno smo navajeni komunicirati na način tako kot sem že prej omenil, da pač jaz imam problem zaradi tebe. Ti si slab, jaz sem dober, ti nimaš prav, jaz imam prav in tako naprej. In posledično pač generiramo samo še večji konflikt. In ja, dejstvo je, da vsi komuniciramo na način, da nihče, da vedno komuniciramo na način, da nihče ni zlobnež v svoji lastni zgodbi. Je pa res ponavadi tako, da nekako komunikacija poteka na način oziroma s tem nekim tonom pod tonom, da je tista druga oseba kriva in da zahtevamo neko spremembo od te druge osebe. In že nek naravni obrambni mehanizem je takšen, da se ta oseba že samo zaradi tega temu upre ali pa obstaja še večja verjetnost, da se bo temu uprla. In če ne zaradi drugega, že samo zaradi njene oziroma njegove potrebe po nekem spoštovanju. Imeli smo tri točke, se pravi opažanja, čustva, potrebe. Zadnja točka pa je prošnja oziroma pravilno prevedeno. V originalu je pisalo Request. Sepravi prošnja izrazimo neko konkretno prošnjo, ki bo pripomogla k doseganju te naše želene potrebe. V tem primeru gre za prošnjo in ne za zahtevo. To je v bistvu zelo pomembno, da komuniciramo, ne da ne komuniciramo iz stališča moči. In v angleščini bi rekli you can you can't do a don't. Se pravi, osredotočimo se na to, kaj lahko naredimo na neke pozitivne akcije in ne na preprečevanje nečesa. In ko enkrat izrazimo še to svojo prošnjo, moramo seveda sogovorniku pustiti prostor za odgovor, ki je seveda lahko tudi negativen. In če je odgovor ne, je spet opcija, da se spet uporabi to pristop. Te štiri korake nenasilne komunikacije, na primer, ko rečemo ko si rekel ne, sem se počutil frustrirani, bi bil pripravljen, da zadevo kasneje pred debatirava še enkrat in poiščeva neko rešitev, ki bi bila ustrezna za oba. Zdaj, recimo se malo karikirano, neko tako možno nadaljevanje zgodbe. Se pravi, če ponovim štirje ključni koraki nenasilne komunikacije so, da izrazimo svoja opažanja iz nevtralnega stališča. Da izrazimo svoja čustva, se pravi tisto, kar dejansko ob tem, ko tisto opazovano opazujemo, čutimo. Da izrazimo svoje potrebe. In da izrazimo svojo prošnjo. In seveda gre za prošnjo in ne zahtevo, naj komuniciramo iz pozicije moči, se pravi neka poenostavljena formula tega bi lahko bila. Ko pa navedemo tisto, kar sem opazoval, sem se počutil tisto, kar sem takrat čutil, ker potrebujem tisto, kar pač v tistem momentu potrebujem. Ali bi lahko tisto, kar prosim? To je zdaj slišati precej plastično, ampak z nekaj vaje. Verjamem, da zadeva postane bolj naravna in nekako bolj bolj naravna. Recimo, če bi nek cel primer vzeli recimo prej sem imel primer, da nekomu nekam razlagam in gledam na telefon. Lahko bi rekel ne vem. Opažam, da si v zadnjih desetih minutah pogosto gledal na telefon. Ob tem sem se počutil na nek način užaljeno, ker sem pripravil to vsebino samo zate in potrebujem na drugi strani osebo, ki je pripravljena poslušati in poskušati razumeti to temo. Ali bi lahko bil, prosim v naslednjih nekaj minutah skoncentriran na to, kar imam za povedati? To je bil tak poenostavljen primer uporabe te metode. Seveda pa je vse skupaj odvisno od tiste realne situacije in pa tako, kot sem prej omenil. Potrebno je kar nekaj vaje, da zadeva pride v kri in da se lahko v vsakodnevnih situacijah, ki se dogajajo, tudi uporablja. In pa, ker vem, da tale podcast posluša tudi kar nekaj coachev. To orodje je v bistvu lahko. To orodje je lahko tudi zelo uporabno v coaching procesu. Ne vem. Recimo v prvi točki opazovanja opazujemo nek konflikt, kako klient opisuje neko situacijo, ali gre ali gre za neko ocenjevanje, se pravi ta observation vs. Evaluation. Ali je mogoče se klient znašel v vlogi žrtve, da je samega sebe nekako postavil v vlogo žrtve v tej situaciji? Potem v drugi točki, ko enkrat ugotovimo to, kar je bilo opazovano in na kakšen način je bilo opazovano, preverimo, kako se ob tem klient počuti. Ali je. Žalosten ali čuti strah ali karkoli že. Neko čustvo bi bilo. Ko enkrat ugotovimo, kakšno čustvo je, recimo, da se počuti prestrašen, preverimo, kaj bi potreboval oziroma mu pomagamo razumeti, kaj manjka, kaj mu manjka, katera je tista potreba, ki ni izpolnjena, da se tako počuti, kot se počutil, počuti. In na koncu še preverimo, kaj bi potreboval, da se bi mu oziroma kaj bi potreboval, da bi imel to potrebo izpolnjeno oziroma na koga in na kakšen način naj se obrne, da bi mu pri tem pomagal. Seveda to ne pomeni, da bo ob uporabi tega kar čudežno to rešilo vse težave, ampak je pa nek korak proti želenemu, recimo. In še čisto za konec. Že to, da poskušamo vpeljati, da poskušamo zavestno vpeljati ta način komunikacije, lahko doprinese veliko v naše življenje. Če pa gremo še en korak dlje in si pri tem poskušamo predstavljati še svojega sogovornika oziroma osebo na drugi strani konflikta in se moramo vprašati, kako se on oz. ona počuti v tej situaciji oziroma kakšne so njegove oz. njene potrebe v tej situaciji. In pa kako lahko recimo jaz spremenim svoje vedenje, da bo na način, da bo še vedno nekako delovalo v dobro mene, se pravi, da bo še vedno funkcioniralo zame, ampak bom hkrati pomagal tudi izpolniti ali pa dosegati te potrebe, ki jih ima ta druga oseba. Tako kot sem prej omenil, da nihče ni nek zlobnež v svoji zgodbi, če participirajo to drugo osebo kot zlobneža v svoji zgodbi, je lahko to neke vrste humanizacija tega zlobneža, ker pač se poskušam postaviti v kožo oziroma v razmišljanje, občutke te druge osebe in ugotoviti, kaj čuti, kaj potrebuje in najti neko rešitev, ki je tako kot sem omenil, win win za obe osebe. To je ubistvu vse v tej epizodi. Upam, da ti bo to v pomoč pri vsakodnevni komunikaciji. V sow notesih pa bom dodal tudi tako, kot sem omenil link do seznama univerzalnih potreb in pa link do čustev, ki je objavljen na uradni strani nenasilne komunikacije. Ja, to je to. Želim ti lep dan oziroma lep večer, odvisno kdaj to poslušaš in do naslednjič. Še ena zadeva, preden greš oziroma dve zadeve, preden greš. Najprej res hvala za poslušanje podcasta. Če ti je bila epizoda všeč, te vabim k poslušanju ostalih epizod tistih, ki so že objavljene, in tistih, ki še bodo. Hkrati pa te prosim, da na svoji podcast platformi podaš oceno oziroma pustiš komentar ali pa mogoče še več deliš podkast s svojimi prijatelji oziroma osebami, za katere meniš, da bi utegnil zanimati in mi tako pomagaš pri širjenju prepoznavnosti podcasta. Še enkrat hvala in se slišimo v prihodnji epizodi.