Spet je na vrsti nova 5 minut solo epizoda. In v tej epizodi bi želel na kratko predstaviti oziroma bolj razmišljati o konceptu, ki izhaja iz Stoične filozofije, in sicer o konceptu Memento mori oziroma v prevodu bi to pomenilo "spomnite se svoje smrti". Ne želim sicer govoriti o nečem žalostnem, strašnem, misteriozni, ampak zgolj o nekem konceptu dojemanja smrtnosti oziroma o konceptu spoštovanja lastnega časa. Sam v bistvu sem se prvič seznanil s to filozofijo, ko sem spremljal pisatelja Ryana Holliday-a. Ja, on je poznan tudi po tem, da vedno nosi s sabo svoj memento mori kovanec. To je nek kovanec iz serije kovancev, ki jih je on naredil in jih tudi trži, ki mu pomagajo ohranjati njegovo perspektivo, da se zaveda, da je njegov čas omejen in da je fokusiran na prave stvari, na tiste stvari, ki jih želi doseči. In kaj je na tem kovancu tako posebnega je to, da v bistvu na eni strani ima del citata Marka Avrelija, ki ga eni štejejo tudi med recimo klasike ali pa očete stoične filozofije. Na drugi strani pa ima simbole iz slike Tihožitje z lobanjo. Mislim, da je bil to slikar Philip Deschamps. In upam, da sem pravilno izgovoril, ki v bistvu prikazuje tri simbole, in sicer. Prvi simbol je peščena ura, ki ponazarja življenje, ki teče in se vse bolj izteka. Drugi simbol je vrtnica, ki simbolizira dejstvo, da vse enkrat oveni oziroma razpade, propade. Tretji simbol je lobanja, ki simbolizira smrt, kar v bistvu ponazarja vse skupaj smrtnost in to, da nekako vsi smo smrtni in nekako gravitirajo proti istemu koncu. Na drugi strani tega kovanca pa, kot sem omenil, je del citata rimskega cesarja Marka Avrelija. Ta citat sicer, če ga v celoti pogledam, pravi, da lahko bi zapustil že življenje že sedaj. Zato naj to določi, kaj počneš, govoriš in o čem razmišljaš. In ja, zakaj bi nek rimski cesar, ki je bil v tistem času praktično vladar sveta, razmišljal o čem takem? Konec koncev, kar je on želel, kar je on hotel, tisto je verjetno tudi več ali manj dobil. Ampak očitno se je tudi on zavedal svoje smrtnosti, svoje minljivosti oziroma omejenosti časa, ki mu je bil na razpolago, in tega, da mora biti fokusiran na tisto, kar mu je pomembno, če to želi doseči. Zanimivo mi je tudi eno dejstvo, pa mislim, da sem tudi ta TEDtalk že enkrat omenil in sicer gre za TEDtalk mail Robbins, kjer govori o svojem 5 sekundnem pravilu. Zanimivo mi je dejstvo, da te tako razlaga, da da obstaja neka raziskava, kjer so znanstveniki raziskovali, kakšna je verjetnost obstoja oz. rojstva določene osebe. Pri tem so upoštevali vse možne vse možne stvari, ki bi lahko preprečile rojstvo enega človeka, se pravi od Big Banga, ki je vplival na nastanek sveta kot takega. Kaj pa vem, ledenih dob, dinozavrov, bolezni, verjetnosti splava. Vse živo so upoštevali. In verjetnost, da se neka oseba rodi, naj bi bila 1 proti štiristotrilijonov. Ne predstavljam si čisto, koliko je to velika številka, ampak dejstvo je, da je velika številka in dejstvo je, da je ta verjetnost res res majhna. Verjetnost, da se nekdo rodi oziroma da nekdo obstaja, je res majhna, Mala. Če pogledamo s te perspektive, kar pomeni, da je v bistvu naše življenje. Kaj pa pravi mali čudež? Oziroma dejansko je naše življenje zelo, zelo dragoceno? In vprašanje je, ali se tega res zavedamo oziroma še bolj vprašanje, ali se tega sploh zavedamo? In če samo pomislim, kolikokrat sem stal v vrsti in čakal na nekaj, kar mi v bistvu ni bilo toliko pomembno. Ampak ker sem bil že ravno tam, sem počakal in sem zabil cel kup enga časa ali pa mogoče kolikor sem že gledal nekaj neumnega po TVju. Ampak ker sem že ravno gledal, sem vseeno pogledal do konca. Ali pa mogoče sem gledal film več kot enkrat. Se pravi, sem ga gledal, čeprav sem ga že videl, pa sem ga še enkrat pogledal. Ali pa mogoče koliko je nekih obiskov, ki so zgolj in samo zaradi vljudnosti, Se pravi ne tisti, ki ga obiščem, nima nič od tega. Ne, jaz nimam kaj dosti od tega, ampak pač ta obisk se izvede zato, ker se to spodobi, kajne? In ja, mislim, da Memento mori filozofija je tista, ki lahko postavi stvari v neko pravo smiselno perspektivo. Ker življenje pač teče in trenutek, ki je za nami oziroma nekega trenutka pač ne more nihče vrniti oziroma nam ne bo nikoli vrnjen. In zato je vsak zase konec koncev odgovoren za kontrolo nad koristnosti uporabe lastnega časa oziroma bolje rečeno nad porabo preostalega časa. Običajno je res, da v teh stvareh nekako ne razmišljamo in čisto iskreno ni ravno najbolj prijazna tema. Ampak neko žalostno dejstvo je to, da se nam prihodnost ponavadi zdi precej samoumevna ali pa vsaj razmišljam tako, kot da bi bila prihodnost samoumevna. Ampak ali je res tako? To je. Dejansko se je treba vprašati, ali je prihodnost samoumevna. Mislim, da prihodnost definitivno ni samoumevna. Lahko je tole moj zadnji podcast, ki ga snemam oziroma lahko je tole tvoj zadnji podcast, ki ga poslušaš. V bistvu nihče ne ve, kajne? Ampak dejstvo je, da prihodnost ni samoumevna, zato je resnično vredno imeti fokus na prave stvari, na tiste stvari, ki nam v življenju nekaj pomenijo in ki nam v življenju veliko pomenijo. In če spet pomislim, kolikokrat sem svojemu otroku rekel, da za nekaj nimam časa, ker sem moral nujno odpisati nek mail. Ali pa kolikokrat nisem šel na obisk k svojim staršem zato, ker sem imel neka hudo nujna opravila, ampak je bil res tisti toliko pomemben takrat. Ali pa je bilo res tisto opravilo toliko nujno, da ga je bilo treba takrat opraviti? Pa verjetno ne. Sem dosti prepričan, da ne. Ryan Holliday, ki sem ga že prej omenil, je v podkastu Dobro rekel, da v bistvu umiramo vsako minuto, vsak teden, vsak mesec, vsako leto. Umrlo je že x let življenja, ki je za nami. Se pravi, tisti čas, ki je mimo, je pač čas, ki pripada smrti. In mislim, da tudi Seneka, ki je ravno tako eden izmed izmed teh očetov stoične filozofije, če se tako izrazim. Je enkrat izjavil Oziroma obstaja nek njegov citat, ker je rekel, da je napačno to, da razmišljamo o smrti v prihodnosti, ker čas, ki je minil že pripada, pripada smrti. Nekje sem zasledil, da je Memento mori filozofija v bistvu anti dote oziroma protistrup za odlašanje. Da, marsikaj je v življenju za posameznika zelo pomembno. Ali pa ali je. Obstajajo neke želje, ki nam veliko pomenijo ali pa bi nam veliko pomenilo, če bi se uresničile. Ampak pač tega nikoli ne poskusimo. Ne probamo ene stvari ne damo priložnost določenim stvarem zato, ker mogoče so družbena pričakovanja drugačna ali pa mogoče zato, ker pač življenje teče, pa je polno nekih vsakodnevnih opravkov in se ne lotimo tistega, kar je res za nas pomembno. In zavedanje tega, da je naš čas omejen, je tisto, ki nas nekako prepriča, da ne odlašamo s tistim, kar nam je resnično pomembno. Ja, jaz verjamem, da vse skupaj je včasih malo nerealno in da ne moremo kar za 360 stopinj obrnit življenja in delati vse po svoje. In definitivno niti ta filozofija ni mišljena, da zdaj to pomen, da pustiš vse in 24/7 party in totalen odklop in tako naprej. Ampak gre bolj za to, da znamo ceniti svoje življenje, znamo ceniti trenutke, pogovore, znamo ceniti osebo, ki je pred nami, in da se ne ukvarjamo z nekimi nepomembnimi nepotrebnimi zadevami. In predvsem, da ne čakamo, da se nekaj zgodi samo od sebe in da ne odlašamo stvarmi, ki si jih želimo ali ki si jih želimo, da bi jih dosegli. Performans Coach v Litvin ima nek tak svoj famozni stavek, ki pravi. Slow down to speed up. In menim, da tudi tukaj dobro paše v ta kontekst, ker če se človek enkrat ustavi, pa se vpraša, kaj dela. Zakaj to dela in kaj si želi? Jaz verjamem, da ima pri tem, kaj si želi, da se tudi zaveda, da je čas za doseganje tega, omejen. Tako kot sem prej rekel, da prihodnost ni samoumevna. Jaz verjamem, da vse skupaj pohitri doseganje tistega želenega cilja ali želenega stanja. In mogoče za konec še en citat rimskega cesarja Marka Avrelija,

"ne razpravljajo o tem, kakšen naj bi bil dober človek. Pač bodi dober človek". Tako da ne izgubljaj časa. Bodi to, kar čas je konec koncev, tako kot smo rekli, omejen. In ja, to je to. V današnji epizodi sem rekel mogoče kratek vpogled v to Memento mori filozofijo, ki ima opravka s smrtnostjo, ampak smrtnostjo v smislu, da je čas, ki nam je na voljo, omejen in zato moramo dobro premisliti, kako ga bomo porabili. In potegniti maksimalno iz njega vanj. To je v današnji epizodi. In se slišimo spet prihodnjič. Še ena zadeva, preden greš oziroma dve zadeve, preden greš. Najprej res hvala za poslušanje podcasta. Če ti je bila epizoda všeč, te vabim k poslušanju ostalih epizod. Tistih, ki so že objavljene in tistih, ki še bodo. Hkrati pa te prosim, da na svoj podcast platformi podaš oceno oziroma pustiš komentar ali pa mogoče še več deliš podcast s svojimi prijatelji oziroma osebami, za katere meniš, da bi utegnil zanimati in mi tako pomagaš pri širjenju prepoznavnosti podcasta. Še enkrat hvala in se slišimo v prihodnji epizodi.