Pozdravljeni, moje ime je Matej, kjer se z uspešnimi pogovarjamo o uspehu. Preko intervjujev razkrivamo, kaj posameznikom predstavlja uspeh in se pogovarjamo o navadah in strategijah, ki so jim pomagale na njihovi poti do uspeha. Vsak drugi teden pa objavljam tudi krajše 5 minutne solo epizode, kjer z vami delim svoje monologe, nasvete oziroma moje filozofiranje iz naslonjača. V tokratni epizodi bo tekla debata o tem, s čem se ima smisel obremenjevati in s čem se nima smisla obremenjevati. Ker v današnjem svetu se zelo hitro znajdemo ujeti, pa ujeti pod težo oziroma nekim bremenom razmišljanja o stvareh, na katere nimamo nobenega vpliva. Če samo pomislimo, kaj vse nas bremeni, na primer v zadnjem času volitve v ZDA, makroekonomska slika po korona obdobju, slabo vreme, politične razmere, teorija zarote, rezultati nogometne tekme in še bi lahko našteval. Vse to nas bremeni in nam jemlje čas in energijo. In dogaja se, da gredo, da gredo stvari celo tako daleč, da se zaradi tega netijo prepiri, da padajo prijateljstva in da celo prihaja do fizičnih obračunov. In mi se še vedno ne vprašamo o smislu svojega početja. Že stari stoiki so kot eno izmed svojih temeljnih načel navajali razlikovanje med tem, kar lahko spremenimo in kar ne oziroma na kaj imamo vpliv in na kaj ne. Se pravi nekaj, kar nas je učila filozofija že pred več kot 2000 leti mi v bistvu še do danes nismo dojeli očitno. Recimo pisatelj Ryan Hloday, ki je velik promotor stoične filozofije v današnjem času. On pravi če si lahko razčistimo, kateri del dneva je pod našo kontrolo in kateri ni, ne bomo le srečnejši, ampak bomo bomo imeli tudi izrazito prednost pred ostalimi, ki se ne bodo zavedali, da se bojujejo v bitki, v kateri ne morejo zmagati. Stoiki so sicer menili, da imamo lahko pod kontrolo samo eno. In to je naš um. Oni so menili, da tudi naše telo ne moremo imeti pod 100 odstotno kontrolo. Ker nimamo vpliva na bolezni, nimamo vpliva na deformacije delov telesa, tako da posledično so našli preprostost pri nadziranju lastnih opravil, in sicer na vrhu naše task liste mora biti vedno eno opravilo in to je skrb za naš um. Ko smo ravno pri tej temi, bi se bilo dobro tudi navezati na knjigo 7 navad zelo uspešnih ljudi avtorja Steva Covey-a . On v bistvu razlikuje med območjem vpliva in območjem zaskrbljenosti. Pravi, da območje vpliva vsebuje stvari, na katere imamo neposreden vpliv. Na primer, kako izkoristiti svoj čas, kako se bomo lotili nekega projekta, kakšen bo naš odnos do nekega drugega človeka. Na drugi strani pa imamo območje zaskrbljenosti, ki pa zajema stvari, za katere nam je sicer mar, ampak nad njimi nimamo kontrole oziroma je ta zanemarljiva. Na primer vreme, makroekonomske razmere, politična situacija in podobno. S tem, ko se osredotočamo na območje zaskrbljenosti, se pravi na stvari, na katere nimamo vpliva, si posledično zmanjšujemo območje svojega vpliva. Ker naš čas je omejen in več ko ga mi potrošimo za osredotočanje na območje zaskrbljenosti, se pravi na tiste stvari, za katere na katere nimamo vpliva, manj imamo časa na voljo za tiste stvari, na katere dejansko imamo vpliv. In ker se osredotočamo na stvari, na katere nimamo vpliva in nas to povrh vsega obremeni, se s tem tudi povišuje raven stresa. Skratka, sami zase ne naredimo čisto nič dobrega. Viktor Frankl, preživeli zapornik taborišča Auschwitz in avtor knjige Man's Search for

edine stvari, ki mi je ne morete odvzeti, je način, kako se odločam, da se odzivam na to, kar mi naredite. Zadnja svoboda je, da si lahko izbiram lasten odziv v katerikoli v katerihkoli okoliščinah. On se je očitno zavedal načela, ki so ga poučevali, že stoiki in je znal kontrolirati svoj um tudi v situacijah, ki so za večino od nas verjetno povsem nepredstavljive. Samo predstavljajmo si, da je bil v taborišču soočen z najhujšimi oblikami nasilja in ponižanja, ki ga je človek kdajkoli povzročil sočloveku, ampak on je znal obdržati fokus. Znal je obdržati smisel za življenje, znal obdržati svojo samozavest in se vrnil iz taborišča živ. Za primerjavo pa lahko vzamemo današnjo moderno družbo, kjer prihaja do ekstremov, ko mladi dobesedno ne preživijo, govorim o dejanskih smrtnih primerih, ker njihova objava na socialnih omrežjih ni bila deležna želene pozornosti. In ob tem se vprašam, zakaj se mi od malega učimo vsa neka znanja, ki so v bistvu samo za enkratno uporabo. Mi se nekaj naučimo, odpišemo nek test in na vse lahko mirno pozabimo, ker tega najverjetneje ne bomo nikoli v življenju rabili. Na drugi strani pa nismo bili nikoli ali pa zelo redko smo bili deležni nekih uporabnih življenjskih naukov, ki bi nam dejansko pomagali izboljšati kvaliteto življenja. Tako da ko se naslednjič znajdeš na napačni poti in se zalotiš, da te bremenijo neke stvari, na katere nimaš nobenega vpliva, preprosto pritisnem na zavoro in zavestno preusmeri svoj tok misli na pozitivno stran. In pa za vse tiste, ki ste malo podobni meni in vam sonce pogojuje kvaliteto dneva, imejte sonce vedno s seboj, pa naj bo to v domišljiji ali naj bo to slika vaših otrok oziroma vaše družine ali pa tattoo sonca na vaši roki. Karkoli že bo, samo naj vam naredi dan sončen, pa četudi zunaj dežuje. Še ena zadeva, preden greš oziroma dve zadevi, preden greš. Najprej res hvala za poslušanje podcasta. Če ti je bila epizoda všeč, te vabim k poslušanju ostalih epizod tistih, ki so že objavljene, in tistih, ki še bodo. Hkrati pa te prosim, da na svoj podcast platformi podaš oceno oziroma pustiš komentar ali pa mogoče še več deliš podcast s svojimi prijatelji oziroma osebami, za katere meniš, da bi utegnil zanimati in mi tako pomagaš pri širjenju prepoznavnosti podcasta. Še enkrat hvala in se slišimo v prihodnji epizodi.