Spet je na vrsti nova 5 minut solo epizoda. Počasi bo čas spet za kakšen intervju, ampak v tale september vstopamo še s 5min solo epizodo. Vsake toliko časa naletim na kakšno vprašanje, ki mi potem še nekaj časa ne gre iz glave. Kakšno tisto močno vprašanje, ki spodbudi miselni proces? Ali kot bi rekel znani performance coach oziroma kot on pravi eksponential coach Rich Litvin. So to vprašanja, ki jim sledi, običajno nekaj tišine in nato si rečeš hmm. In od tam naprej je življenje nekoliko drugačno oz. do neke mere spremenjeno za vedno. Tokrat se je to vprašanje glasilo Kakšen je tvoj idealen povprečen dan? Torej ne nek idealen dan, ko bi ležal nekje na plaži v neki hudi eksotični, ampak pač dan, kot jih preživiš večina v letu, večinoma dni v letu, kot preživiš večinoma dni v letu, recimo. In ko pomislim, da je v bistvu največji krivec za neko slabo voljo ali neko nezadovoljstvo, običajno ravno to neko odstopanje med pričakovanim oziroma nekim želenim in dejanskim stanjem, potem lahko rečem, da ima to vprašanje res kar veliko težo. Če si na primer rečem, da je moj idealen dan. Kaj pa, ko sem prej omenil, da ležim nekje na plaži, na Maldivih, skratka neko idealizirano življenje. Iz enega takšnega ličnega Instagram posta in si potem to primerjam z nekim povprečno preživetim dnevom, Ko se zjutraj mudi, pa je treba spraviti otroke v vrtec, pa v šolo, pa nato se mudi naprej v službo, pa iz službe na neko dejavnost. Skratka, odstopanje med tistim idealom, pamet in dejanskim stanjem je kar precejšnja oziroma je ogromno in je lahko to tudi potem nek razlog za nezadovoljstvo. Pogosto to tudi ne deluje ravno najbolj spodbudno, spodbudno, Saj želeno stanje je v bistvu videti lahko precej utopično.

V primeru pa, da si naredim predstavo svojega idealnega povprečnega dne oziroma takšnega dne, kot bi si želel, da jih preživim večino v letu in upoštevam tudi neko svoje realno stanje, v katerem živim, potem je vbistvu več možnosti, da ta razkorak med želenim in idealnim ni tako velik in se v bistvu Pogosto je tako, da se tega da da, da ta razkorak ni velik, niti ne zavedam. Mogoče. Mogoče živimo, Skratka, lahko v bistvu lahko živimo nek svoj idealen povprečen dan že sedaj. Ampak ker si vedno nekako zamišljamo tisti ideal od ideala, dejansko ne vemo, da je lahko naše življenje že zelo vredu oziroma v kolikor ugotovimo, da je ta razkorak velik, nam je lahko precej jasno, da smo nekje na naši poti zgrešili in bodo potrebne določene spremembe, če želimo slediti svojemu notranjemu kompasu. Na primer, če je moj. Kaj pa en povprečen idealen dan, da zjutraj v miru meditiram, da preživim jutro s svojo družino, si privoščim to kakšno športno jutranjo športno aktivnost in nato opravljam delo, ki mi je dejansko všeč in ga rad opravljam, ampak sem še vedno v kontroli nad razporejanjem svojega časa. Potem mogoče zadeva ni več slišati tako utopično, ampak se pa vseeno sliš. Fajn. Sliši se dobro. Lahko se vidim. V tej zgodbi se počutim dobro v tej zgodbi in je nekako tudi konec koncev če so neka odstopanja, jih je precej lažje najti. Lahko hitro oviješ, kateri del dneva je tisti, ki se ne ujema z mojim? Moj ideal ali pa ideal povprečnega dne z nekim realnim stanjem, pa je mogoče tudi potem lažje korigirati te določene delčke dneva.

Ne vem, recimo od tega, kar sem prej našteval, da je moj povprečen idealen dan. Če mi od vsega naštetega ne uspe imeti jutra v miru. Ne vem. Lahko pomislim, kako bi to spremenil, rečem. Okej, očitno bom moral prej začeti vstajati, da bom lahko opravo aktivnosti, ki jih želim zjutraj opraviti. Če nimam kontrole nad razporejanjem svojega časa, ker mi tempo dneva narekuje služba, je mogoče pač za poskusiti to, da se je možno pogovoriti o tem, ali obstaja opcija za to, da se določeno število dni ali pa določeno število dni na mesec ali pa na teden pač dela od doma ali pa da se za določen čas uvede kakšen bolj fleksibilen urnik. In v bistvu je že to nek mali korak bliže k tistemu želenemu idealnemu povprečnemu dnevu, ki mogoče je nek mali korak, ampak definitivno bo vplival na neko lastno zadovoljstvo in pa konec koncev tudi na nek želen življenjski slog oziroma da smo korak bližje k temu želenemu življenjskemu slogu. In ja, v bistvu večkrat je bilo že govora na tem podcastu, tako v solo epizodah kot v raznih intervju v epizodah, da je izjemno pomembno, da je vsak, da vsak ve, kaj si v resnici želi. In tudi v tem primeru je vbistvu zadeva enaka, s to razliko, da tokrat ne govorimo o nekih izrednih dnevih v nekih idealnih dnevih, ki se zgodijo parkrat na leto, ampak govorimo o nekem povprečnem dnevu, kot jih je večina dni, recimo temu, večina dni v letu. Definitivno pa ne gre pozabiti pač to, da dostikrat spremljamo kakšne uspešne posameznike in se poskušamo primerjati z njimi.

Speaker1: In ne vem, dostikrat slišim zgodbe v stilu če bi bil pa jaz, kaj pa vem, milijonar, potem bi si pa privoščil. Ne vem kaj, potem pa ne bi več delal. Vse bi bilo po moje. Jaz bi res užival in tako naprej. Ampak pogosto se pozablja tudi to, da verjetno tudi tisti, recimo temu uspešnejši, ki jih od daleč mogoče opazujemo, pa jim mogoče tudi zavidamo njihovo življenje. Pa tudi oni ne živijo svojih počitnic 24 ur na dan, 7 dni na teden kar naprej. Velika verjetnost je, da v bistvu delajo še več kot mi. Da nosijo še večjo odgovornost, kot jo nosimo mi in tudi oni, se verjetno sprašujejo sami sebe ali pa vsaj upam, da se kdaj vprašajo, kakšen bi bil njihov povprečen idealen dan. Ker verjetno tudi za njih niso vsak dan počitnice. Ja, in to je v bistvu to v današnji epizodi. Sedaj pa si vzemite čas, list papirja in pisalo. Napiši svoj idealen povprečen dan in ga primerjaj s svojo trenutno realnostjo in kdo ve, mogoče pa že živiš svoje sanje in se tega niti ne zavedaš.