Spet je na vrsti nova 5min solo epizoda. Tisti, ki ste poslušali pogovor, ki sva ga imela pred časom, mislim, da je to epizoda 39. s Petro Škarja, se mogoče spomnite, da sva se pogovarjala o odgovornosti avtorjev. Odgovornosti vsebin, ki jih avtorji objavljamo, ki jih dajemo v svet, in omenil sem, da me je pred lansiranjem tega podkasta ravno ta odgovornost nekako najbolj zadrževala pri dejanskem lansiranju tiste prve epizode. Kasneje sem razmišljal, ali je ta strah res toliko odgovornost za vsebino ali je mogoče bil prisoten bolj tisti imposterjev sindrom oz. kot mislim, da je slovenski prevod bil nekakšen sindrom prevaranta. Če pogledamo, kaj Wikipedia pravi, kaj je imposterjev sindrom: imposterjev sindrom je psihološki pojav, pri katerem posameznik dvomi v svoje sposobnosti, talente ali dosežke in ima ponotranjeni strah, da bi bil izpostavljen kot nekakšna goljufija. Skratka, gre za nek občutek, ko se človek počuti, da ni tako kompetenten, kot ga vidijo drugi. Verjetno bi teh definicij lahko našel kar precej, ampak nima veze. Ko sem malce pogledal, kaj se najde na to temo na YouTube-u, sem naletel na nekaj zanimivih virov. Kot prvega bi izpostavil TEDtalk Amy Cuddy. Mislim, da je celo tretji najbolj gledani tok vseh časov. Ubistvu sam tok ni direktno v tej temi, ampak del govora pa nameni temu, ko razlaga, da je bila zelo uspešna študentka. Njena identiteta je bila to, da je pač pametna oseba, Potem pa je doživela prometno nesrečo, si poškodovala možgane in so jo takrat že v štartu povedali, da njeni možgani ne bodo več funkcionirali tako, kot so in da lahko kar pozabi na to, da bo dokončala študij. Ona je sicer vseeno vztrajala in je dokončala študij, sicer je za to rabila štiri leta več, kot pa bi bilo normalno, ampak po tistem je bila dejansko sprejeta na Univerzo v Princetonu in je ves čas nekako menila, da gre za napako in da bo kar naenkrat pojavil nekdo, ki je že hodila tja, ker študirala tam, da se bo pojavil nekdo iz nevem kje in bo pač rekel, da so se zmotili in da pač ona ne paše tja in da lahko odide. Ampak tudi tisto je dokončala in je bila sprejeta naprej še na Harvard in je še naprej živela s tem občutkom, dokler enkrat ni prišla do spoznanja, da dejansko je s tem trdim delom veliko ponovitvami in tako prišla do tega, da živi tisto življenje, ki si ga je zadala, ki si ga je želela. Ampak očitno se je tista tista novica, ki jo je dobila v bolnici, globok zakoreninjena, da se je cel čas počutila nesposobno ali pa ne dovolj sposobno in je imela občutek, da da pač ne paše v tisto okolje. Zanimivo je bilo tudi neko mnenje v nekem drugem TED talku, kjer je bilo govora o tem, da ljudje pogosto mislimo, da se tisti, ki jih družba že nekako prepoznava kot uspešne, ne počutijo kot impostorji kot kaj, recimo temu prevaranti. To je taka grda beseda, ampak recimo imposterji. Ampak dejstvo je, da se v bistvu ravno tako tudi oni počutijo enako. Mogoče manj dvomijo o sebi, ampak ravno tako pa dvomijo o svojih idejah o svojem znanju. In zanimiv komentar mi je bil tudi v nekem intervjuju, ki ga je imel Seth Godin, ki je rekel, da v bistvu vsi kreativci, sploh pa vsi leaderji se vedno počutijo kot pastirji zato, ker to pač so. In tega občutka se ne more znebiti, ker pač greš v nekaj neznanega. Ne veš, kakšen bo končni rezultat in zato te je strah. In zato se pač vedno, če si vodja ali pa če si nek kreativec, da nekaj ustvarjaš, se vedno počutiš kot improstor. In ja, v bistvu res se strinjam. To je res nek nek strah, ki je zelo pogosto prisoten. Jaz ga občutim recimo tudi kot vodja na svojem delovnem mestu, kjer se vedno nekako mi pojavljajo ali pa neka porajajo vprašanja, ali je to ali jaz to res znam? Ali sem res dovolj kompetenten, kdo bo poslušal mene, pa moje ideje, pa neko mojo filozofijo. Isto je prisoten pri snemanju tega podkasta, ko se pač vsakič vprašam, ali so vsebine, ki jih posnamem, dejansko komu sploh koristne ali pa ko pošljem neko vabilo za pogovor in si mislim, pa se bo ta oseba res hotela pogovarjat z mano? In isto, recimo, se spomnim pri raznih glasbenih nastopih, ko stopiš na oder pred ljudi na nekem festivalu in predstaviš nek svoj projekt. Ampak se sprašuješ, ali si oni res želijo poslušati to, kar jaz tu gor špilam ali v bistvu samo čakajo na tistega, ki pride za, ki pride za nami in v bistvu jim gremo mi tukaj samo na živce, ker igramo. Tako da ja, lahko bi takih primerov naštel še dost, ampak važno je, da znaš nekako sprejet ta občutek in da se nekako ne pustiš, da te, da te ta občutek paralizira, da, da greš, da greš lahko naprej. Poslušaš v bistvu kritike samo tistih, ki so relevantni. Ali kot pravi Brene Brown, da Pač poslušaš tistega v areni, ki si tudi sam umaže roke In ni samo nekdo, ki gleda z distance in komentira. In pa da vprašaš za mnenje, za nasvet, za pomoč tistega, ki meniš, da bi ti lahko pomagal. Skratka, sprejmeš strah, se ga zavedaš, greš naprej, če je treba, prosiš za mnenje, prosite za pomoč in to je to. Skratka, če končam tam, kjer sem začel odgovornost avtorjev za vsebino, je pozitivna zadeva. Vedno pa je prisoten tudi nek strah pred tem, kako bodo to vsebino sprejeli drugi in kakšen bo odziv. In v kolikor bi pustil, da me ta strah nekako prevzame oziroma da ta strah prevzame kontrolo, me nekako paralizira. Potem bi v bistvu sam sebi preprečil napredek. V kolikor pa sem sposoben ta strah sprejeti, se ga zavedati, ampak vseeno iti naprej. Takrat pa pač vem, da sem na pravi poti do nekega napredka. To je to. V današnji epizodi se slišimo spet prihodnjič. Še ena zadeva, preden greš oziroma dve zadeve, preden greš naprej. Res hvala za poslušanje podcasta. Če ti je bila epizoda všeč, te vabim k poslušanju ostalih epizod. Tisti, ki so že objavljene in tistih, ki še bodo. Hkrati pa te prosim, da v svoji podcast platformi podaš oceno oziroma pustiš komentar ali pa mogoče še več deliš podkast s svojimi prijatelji oziroma osebami, za katere meniš, da bi utegnil zanimati in mi tako pomagaš pri širjenju prepoznavnosti podkasta. Še enkrat hvala in se slišimo v prihodnji epizodi.